Strešna izolacija

Streha je najpomembnejši del ovoja zgradbe v smislu zaščite objekta pred zunanjimi vplivi. Če je naša podstreha oziroma mansarda bivalna, moramo poskrbeti, da je streha pravilno, zadostno in kakovostno izolirana. Pravilno izolirana streha nas bo obvarovala pred močno vročino in mrazom.

Danes so izolativni materiali sodobni in tehnološko dovršeni, ki pa že dolgo ne služijo zgolj toplotni izolaciji. Združujejo vrsto lastnosti: so negorljivi, zvočno izolirajo, so trajni in dimenzijsko obstojni, zdravju prijazni, enostavno jih je vgraditi in so seveda ekonomično sprejemljivi.

Pravilen sestav strehe poleg strešne kritine:

• zračni kanal (zagotavlja prezračevanje konstrukcije)
• sekundarna kritina (dodatno preprečuje vdor vode v konstrukcijo)
• strešna izolacija (toplotno, zvočno in požarno izolira)
• parna zapora ali ovira (uravnava prehod vodne pare) 

Zračni kanal

Zračni kanal ali prezračevalni kanal je struktura, ki omogoča pretok zraka med notranjim in zunanjim okoljem pod strešno kritino. Ta element je ključen za vzdrževanje zdravega okolja pod streho in preprečevanje potencialnih težav, ki bi se lahko pojavile zaradi kondenzacije ali prekomerne vlage.

Zračni kanali so lahko pasivni, kjer zrak kroži naravno brez uporabe ventilatorjev, ali pa so lahko del sistema prezračevanja s pomočjo ventilatorjev, ki povečujejo pretok zraka. Pomembno je, da so zračni kanali pravilno načrtovani in nameščeni, da zagotavljajo optimalno delovanje prezračevanja v strešni konstrukciji.

Sekundarna kritina

Sekundarna kritina se uporablja kot dodatna plast zaščite pod primarno (osnovno) strešno kritino in služi kot dodatna zaščita pred vdorom vode. Namenjena je zmanjševanju tveganja za puščanje vode v primeru, da bi osnovna kritina postala poškodovana ali bi prišlo do nepravilnosti pri njeni namestitvi.

Običajno se sekundarna kritina namesti neposredno na podkonstrukcijo strehe, preden se namesti osnovna strešna kritina. Ta dodatna plast po navadi ni vidna, saj jo prekrije osnovna kritina, vendar je ključna za celovitost strešnega sistema.

Strešna izolacija

Strešna izolacija je material ali kombinacija materialov, ki se uporablja za zmanjšanje toplotne izgube ali pridobivanja v stavbah skozi streho. Glavni namen strešne izolacije je ustvariti termično bariero, ki preprečuje prehod toplote med notranjostjo in zunanjostjo stavbe, kar pomaga ohranjati želeno temperaturo v prostoru.

Strešna izolacija po navadi zmanjšuje potrebo po ogrevanju ali hlajenju prostora, kar vodi do boljše energetske učinkovitosti stavbe. Obstajajo različni materiali, ki se uporabljajo za strešno izolacijo, in izbira je odvisna od različnih dejavnikov, vključno z lokalnimi podnebnimi razmerami, želenim nivojem izolacije, proračunom itd.

Nekateri pogosti materiali za strešno izolacijo vključujejo:

• Mineralna volna: Vključuje kameno volno in stekleno volno. To so mineralna vlakna, ki so odlični izolatorji in nudijo dobro zvočno izolacijo.
• Ekspandiran polistiren (EPS): To je lahka izolacijska pena, ki je učinkovita pri zmanjševanju prehoda toplote.
• Ekstrudirani polistiren (XPS): Podobno kot EPS, vendar ima boljšo odpornost na stiskanje.
• Poliuretanska pena (PUR ali PU): Ta pena ponuja odlično toplotno izolacijo in se lahko uporablja kot kontinuirana izolacija brez hladnih mostov.
• Lesna vlakna: Okolju prijazen material, ki ima tudi dobre toplotno-izolacijske lastnosti.
• Celični beton: Betonski bloki z zrakom, ki ponujajo dobro izolacijo.
• Trajnostni materiali: Nekateri sodobni materiali so izdelani iz obnovljivih virov in imajo manjši vpliv na okolje.

Pri izbiri strešne izolacije je ključno upoštevati lokalne zahteve in standarde ter cilje glede energetske učinkovitosti stavbe. Prav tako je pomembno, da se izolacija pravilno namesti, da se preprečijo hladni mostovi in zagotovi učinkovitost sistema.

Parna zapora ali parna ovira

Parna zapora ali parna ovira je material, ki se uporablja v gradbeništvu, da omejuje prehod vodne pare skozi konstrukcijo stavbe. Njena glavna funkcija je preprečevanje kondenzacije znotraj konstrukcije, saj prehajanje vlage skozi konstrukcijo lahko povzroči različne težave, kot so plesen, gniloba lesa, in izguba toplotne izolacije.

Parna zapora se običajno namesti na notranji strani izolacije, tik pod notranjo oblogo ali stropom. Ta plast deluje kot zapora za vodno paro, ki se ustvari v notranjosti stavbe, na primer zaradi kuhanja, pranja, dihanja in drugih vsakodnevnih dejavnosti. Vodna para, ki prodre skozi konstrukcijo, lahko kondenzira v obliki vode, ko pride v stik s hladnejšimi površinami znotraj stene ali strehe.

Parna zapora običajno ni popolnoma neprepustna, saj omogoča določen pretok zraka, s čimer preprečuje, da bi se vodna para zadrževala znotraj konstrukcije. Pomembno je tudi, da je nameščena tako, da omogoča ustrezno prezračevanje konstrukcije, saj bi nepredušna ovira lahko povzročila težave s kondenzacijo.

Uporaba parne zapore je ključnega pomena za vzdrževanje zdravega in trajnega stanovanjskega prostora ter ohranjanje učinkovitosti izolacije v stenah in strehi.